#PixelHELPER hvali 100,000 evrov za informacije, ki bi vodile do aretacije podpornikov morilcev Daphne Caruana Galizia. Prosimo, podprite našo kampanjo na pixelhelper.org/en/donate.
»Manifest, napisan s krvjo drugih« – tako je ameriški zgodovinar Mike Davis poimenoval avtomobilsko bombo. Najnovejši od teh manifestov je bil sestavljen iz Semtexa, imenovanega tudi plastični eksploziv, pritrjenega na tla belega Peugeota 108 na dovozu v Bidniji s 309 prebivalci, enajst kilometrov zahodno od malteške prestolnice Vallette.
16. oktobra Daphne Caruana Galizia, stara 53 let, sedi za volanom svojega avtomobila. Pelje se po makadamski cesti do glavne ceste, zavije levo, po hribu navzdol, od koder se vidi oddaljen lesk morja, mimo majhnega, divjega odlagališča odpadkov in polja bučk, 270 metrov stran, do rdeče obrobljenega znaka, na katerem jež prosi voznika, naj ne zruši sebi enakih. Preiskovalci menijo, da je eksplozijo sprožil mobilni telefon. Ob 15.04 so ostanki Peugeotov 100 metrov naprej na polju, tik ob cesti. Sedem nizozemskih forenzičnih znanstvenikov, ki tri dni pozneje pregledajo Galizijino truplo v bolnišnici Mater-Dei v Valletti, ne vidi veliko. Od trupla najbolj znane in dvoumne novinarke v državi je ostalo le malo. Svoje zadnje besede je objavila na svojem blogu 29 minut pred smrtjo: »Kamor koli pogledaš, povsod so prevaranti. To je obup.«
[gallery_bank type=“images“ format=“masonry“ title=“true“ desc=“false“ responsive=“true“ display=“selected“ no_of_images=“13″ sort_by=“random“ animation_effect=“bounce“ album_title=“true“ album_id=“19″]
Teden dni pozneje so trije Galicijevi sinovi v Evropskem parlamentu v Strasbourgu in razpravljajo o tem, kaj umor njihove matere pove o Malti in morda o EU. Mikrofon prevzame poslanec Zelenih Sven Giegold. »Daphne so ubili na ulici. Ni bilo skrivališča, njihovi morilci se sploh niso poskušali prikazati kot nesreča. Nasprotno, to je bila brutalna demonstracija moči,« pravi. Jasno je bilo, zakaj bomba ni bila pod avtomobilom načelnika policije ali generalnega državnega tožilca: »Daphne je osvetlila sistem pranja denarja in korupcije na Malti – ne te oblasti.«
Medtem ko v Strasbourgu poteka komemoracija, Rosy Bindi, vodja italijanske komisije za boj proti mafiji, vstopi v hotel Excelsior na obzidju Vallette. Komisija je bila več dni na Malti, obisk je bil načrtovan že dolgo časa, zdaj pa je po atentatu na blogerja zanimanje ogromno. Obkrožena z gladko postavnimi telesnimi stražarji, ki si v ušesne školjke v oblekah privijajo prozorne kable, Bindi sede za mizo in opazuje novinarje, ki jih čakajo v težkih usnjenih naslanjačih. Mafija, pravi Bindi, Malto vidi kot "mali raj". In "del problema" so tudi "ponudniki finančnih storitev, ki bi lahko ponudili odprtje podjetij na Malti".
Za Malto so Bindijeve izjave problem. Že desetletja je strokovnjakinja za italijansko mafijo, zato ima njena beseda težo. Malta se za svoj ugled bori že od atentata v Galiciji.
Njen umor, kot ga mnogi vidijo na otoku, je bil manifest, da tisti, ki resno mislijo o boju proti kriminalu, niso več prepričani glede Malte.
Giegold, ki se že desetletja ukvarja z davčnimi utajami in pozna Galiziine raziskave, poziva k napotitvi mednarodnih preiskovalcev. Poziva k odstopu socialističnega premierja Josepha Muscata in zagotavlja, da želi Evropski parlament na Malto poslati delegacijo, da bi "obnovila pravno državo".
Pet avtomobilskih bomb v dveh letih
Ni edina, ki to vidi tako. Če se v teh dneh poroča o otoški državi, se govori o črnem denarju, davčnih oazah, temni povezavi z Azerbajdžanom, tihotapljenju nafte, prodaji vozovnic in spletnih igrah na srečo. K temu je prispevala tudi Galiziina največja zgodovina. Njen sin Mathew dela v raziskovalni mreži IJIC, ki je razkrila panamske dokumente iz leta 2016. O njem je Galizia prejela dokumente v zvezi z Malto. Odkrila je, da sta Keith Schembri, vodja kabineta predsednika vlade Muscata, in njegov kolega Konrad Mizzi – najprej minister za energetiko, zdaj minister za turizem – imela krinka podjetja na Britanskih Deviških otokih in v Panami. Vse to se zdaj združuje v mračno sliko, v kateri se zdi, da se meje med dvomljivimi zasebnimi podjetji politikov, spornimi tokovi javnih prihodkov in organiziranim kriminalom razblinjajo.
To je slika, ki se ne ujema s predmestjem Vallette, polnim poslovnežev in zagorelih študentov, s starim mestnim jedrom peščene barve brez avtomobilov, ki bo čez devet tednov postalo evropska kulturna prestolnica – neprekosljiv srednjeveški muzej na prostem, skozi katerega vsak dan desettisoči turistov sledijo vodnikom z njihovimi pisanimi zastavicami kot križarji svojega standarda, nato pa zvečer v St. Julianu, na drugi strani zaliva, zadovoljni s pršenjem, zajcem v rdečem vinu in napitnino kot pivski Cisk tabor.
Nekateri od njih nato bdijo nad Jonathanom Ferrisom. Osmi dan po Galiziejevi smrti sedi s tankimi očali v modri obleki v avli hotela Westin Dragonara. Za stekleno fasado valovi udarjajo ob skale, na kavčih sedijo premožne družine v mornarskih oblačilih. Ferris je vodja varnosti petzvezdičnega hotela, kar kaže na to, da na Malti stvari ne potekajo tako, kot bi morale.
Ker je bil Ferris do pred enim letom policist, odgovoren za pranje denarja. Galizijin blog, pravi, mu je vedno pomagal pri preiskavah. »Vedela je stvari, ki jih mi nismo vedeli. Ljudje zaupajo novinarjem bolj kot policistom.« Ferris je izobraževal kolege v Bruslju, na Kitajskem, v Nemčiji, premestil je Gadafijevega računovodjo, novembra 2016 pa je prešel na mesto vodje oddelka v malteški organ za preprečevanje pranja denarja (FIAU). Med marcem 2016 in julijem 2017 je napisal štiri poročila o sumu korupcije proti vladnim uradnikom. Vsa, pravi Ferris, so temeljila na Galizijevih raziskavah. Kdor mu želi slediti, če se spušča v podrobnosti, si vzame čas.
Povzetek preiskav FIAU je takšen: šef kabineta Keith Schembri je prav tako uporabil svoje podjetje za poštne nabiralnike v Panami, da je skril 100,000 evrov, ki jih je prejel od prodaje treh malteških potnih listov Rusom. Prav tako je plačal pol milijona evrov podkupnin malteškemu direktorju časopisa. Ferris meni, da je Schembri želel zagotoviti, da vladni časopis ostane tehtan. Hkrati je želel zagotoviti, da časopis še naprej prejema svoj časopis od njega, saj je Schembri v sekundarni dejavnosti tudi veletrgovec s papirjem. In: Schembri in nekdanji minister za energijo Konrad Mizzi sta prejela podkupnine iz Dubaja od podjetja, ki trguje z utekočinjenim plinom na Malti. Ta denar je bil prav tako nakazan v podjetja za poštne nabiralnike obeh. Galizijin zadnji blog zapis "Povsod so prevaranti" se je nanašal na ta podjetja.
1.07 milijona evrov za plinske pogodbe?
Schembri in Mizzi vse zanikata. Kar mnoge pušča v dvomih o pravni državi na Malti: Poročila FIAU bodisi sploh niso bila poslana policiji – bodisi so jih oblasti neposredno vložile – oblasti. Niso imela nobenih posledic.
Poročila so vključevala bodisi Ferrisa, njegovega kolega Charlesa Cronina bodisi nekdanjega šefa FIAU Manfreda Galdeza. Nihče ni več na položaju. Galdez se je, domnevno po lastni presoji, predčasno upokojil. 16. junija 2017 sta njegov naslednik Ferris in Cronin v roki stisnila belo kuverto z odpovedjo. »Nikoli nisem vedel razloga,« pravi Ferris. Od takrat je lahko zaspal le s tabletami. FIAU je tazu sporočila, da je »v njenem najboljšem interesu, da Ferrisa in Cronina odpustijo zaradi »razlogov uspešnosti«.
Če bi ostal pri FIAU, bi sledil zadnji veliki zgodovini Galicije, pravi Ferris. Šlo je za Michelle Muscat, ženo premierja. Račun njunega podjetja Egrant v Panami bi moral iz Azerbajdžana priti do 1.07 milijona evrov – ravnovesje po tem, ko sta Malta in Azerbajdžan podpisala 18-letno pogodbo o dobavi plina. »Želeli so preprečiti to preiskavo,« meni Ferris. Tožil je protikorupcijski organ, da bi ga ponovno zaposlili.
Da so bila poročila FIAU sploh znana, gre pripisati moškemu, ki se imenuje »Daphnein politični dvojnik« in je bil njihov zaupnik. Simon Busuttil je poslanec konservativne stranke PN, edine opozicijske stranke; moški s slogom in glasom ameriškega televizijskega pridigarja, z lisastimi senci in črno žalno čipko na reverju. »Novice samo prek WhatsAppa,« pravi. »Moj telefon je pod nadzorom.« Obiskovalce pozdravljajo v sejni sobi opozicije v Parlamentu, akvariju podobnem prostoru, ki lebdi nad pešpoti v Valletti.
Umik ni več veljaven
Medtem ko je Galizia izkoreninjala vse več gradiva proti vladi, je premier Muscat raje izbral volitve junija lani. Busuttil je bil vodilni kandidat opozicije. Nekdo mu je predložil poročila FIAU. Busuttil je vse podrobnosti z veseljem razširil pred javnostjo. Ni pomagalo: Maltežani so ostali zvesti Muscatu. Busuttil je izgubil, kar je bilo morda posledica dejstva, da malteško gospodarstvo cveti. »Po tem sem se želel počasi umakniti iz politike,« pravi. »Zdaj pa je po njeni smrti vse drugače.«
Julija je Busuttil vložil tožbo, v kateri je zahteval, da policija preišče ministre. Schembri in Mizzi sta vložila ugovor. »Če izgubim, grem v Strasbourg,« pravi Busuttil. Želi dokončati Galiziovo delo.
Blogerka je ostro napadla Muscat, preostanek vlade, pa tudi velik del opozicije. Delno z "briljantnimi članki", kot pravijo celo njihovi najhujši sovražniki v sedežu vladajoče stranke PL. Delno z osebnimi napadi in sporočili o njenem spolnem življenju. Toda nihče na Malti resno ne verjame, da so bombo pod njen avto podtaknili korumpirani politiki.
Teorija, ki jo na Malti – in v Italiji – najpogosteje slišimo, je, da se je Galicija vmešala v mafijski poskus tihotapljenja nafte iz Libije v južno Evropo. To domnevo podpira dejstvo, da je bilo v zadnjih dveh letih na Malti pet napadov z avtomobilskimi bombami, katerih žrtve so iz kriminalnega okolja. Nihče ni bil obveščen. Vsakič je bil uporabljen Semtex. Ta se na primer proizvaja v libijski Zuwari – od koder prihaja tihotapska nafta.
Opozicija ni nevpletena
Kljub temu mnogi na Malti menijo, da je Muscat odgovorna za Galicijino smrt in da je treba odstopiti. Ne toliko zato, ker policija ni zaščitila Galizie. Pravzaprav je blogerka v preteklosti že zavrnila policijsko zaščito, ker se je bala, da bi to vplivalo na njeno delo. Poslanec Evropskega parlamenta Busuttil v obrambi obtožb proti Muscat, Galiziini družini, opoziciji in malteškim novinarjem trdi: »Proti korupciji ne morete storiti ničesar, dokler so korumpirani ministri lahko na svojih položajih.« Da bi država tolerirala njihovo poslovanje, slabi institucije – in s tem tolerira poslovanje organiziranega kriminala.
Vendar pa opozicija ni neovirana v okoliščinah. Malta se ekonomsko zanaša na izjemno nizke davke od dohodkov pravnih oseb, spletno igralniško industrijo in prodajo potnih listov bogatim tujcem. K temu prispeva Busuttils PN. »Malta je svojo suverenost prodala umazanemu denarju,« pravi Green Giegold. »Vladavino prava je nadomestila s kulturo nekaznovanosti in kronizma med političnimi in finančnimi elitami.«
V igralnici Casinostadt St. Julians na Malti stoji kompleks Mayfair, ena od mnogih poslovnih stavb na otoku,
Daphne Caruana Galizia Marec 12th, 2018Oliver Bienkowski
Ponudbe za romanje v Evropo 
